Kar je bilo nekoč prav, zdaj velja za napačno. Pandemije ljudem preprečujejo neposreden fizični stik. Najboljši način, da se izognemo drugim ljudem, je, da se z njimi ne vidimo, pogovarjamo, se jih dotikamo in zmešamo. To nas bo vrnilo k tradicionalni razredni zavesti.
Takšno tradicionalno diskriminatorno vedenje bi sčasoma še bolj razdelilo skupnosti, družbe in seveda celotne narode. Tisti, ki imajo privilegij ali si lahko privoščijo zdravila ali opremo za ozdravitev od bolezni, bodo zmagovalci, preostali pa bodo poraženci.
Vsaj zaenkrat je treba zadržati prizadevanje za odprt, svoboden, utemeljen na pravilih in resnično globaliziran mednarodni red, o katerem je mednarodna skupnost zasledovala in sanjala zadnja tri desetletja. Navade, ideje ali pravila v tej dobi se morda ne bodo vrnili niti po končani pandemiji.
Kot je bilo že prej omenjeno, je človeštvo z napredkom napredovalo, zato je grožnja, ki jo predstavljajo pandemije, rasla. To bi se lahko spremenilo zdaj, ko so se ljudje začeli seliti v virtualno območje na internetu. Na srečo se v kibernetskem prostoru ne morejo pojaviti pandemije in samo računalniški virusi lahko uničijo virtualno resničnost.
COVID-19 sam ne bo proizvedel ničesar, ker uničuje le tisto, kar že obstaja. Ljudje in stroji, ki podpirajo umetno inteligenco, ustvarjajo nekaj novega. Ne smemo pozabiti, da je po kugi v {2}} stoletju prišlo obdobje renesanse ob koncu srednjega veka.